| Popis: |
Background: The socket is the most important part of a prosthesis. It is a connection between the stump and the prosthesis. It has to be comfortable, strong and has to assure transmission of forces from the body to the prosthesis. It is not simple to produce a socket which can assure those demands. During application of an upper limb prosthesis we usually produce one or more test sockets. This procedure is very important, especially during the first application of the prosthesis after amputation when the shaping of the stump is not yet finished. The procedure can increase the costs of producing a prosthesis. For this reason, we tried to find a cheaper way for produce test sockets before the application of the first prosthesis. The aim of our study was to test the technology of producing the test sockets and test prostheses from plastic bottles. We examined advantages and disadvantages of the procedure and estimated approximate costs. Methods: First, different plastic bottles were tested: different shapes, volumes and materials of bottles were shaped on plaster models. When the technology was accepted, sockets from plastic soda bottles were produced for fifteen persons after upper limb amputation. We made notes on the work process and estimated the costs in terms of time and material used. We also made notes on the testing procedure with sockets and prosthesis from plastic bottles. We compared the work process and the costs with the commonly used test sockets from thermoplastic material. We also produced and tested the usefulness of four test prosthesis. Results: The most suitable plastic bottles for making sockets were found to be those made for drinks with CO2 and preferably with a narrower opening, where the placement of the terminal advice is. The best test sockets from plastic bottles were made for the subjects following wrist disarticulation, for adults with short transradial stumps and for children. The technique saves material and time required for the production of test sockets. With this technique, we produced temporary body-powered prostheses for transradial amputees and for subjects after wrist disarticulation. We used six 1.5-litre plastic bottles. The temporary prosthesis made from plastic bottles can be used for two to three weeks in occupational therapy. Conclusion: It is possible to produce test sockets from plastic bottles for the subjects after wrist disarticulation, for adults with short transradial stumps and for children. The production of test sockets from plastic bottles reduces costs of production in terms of time and material. Izhodišča: Ležišče je najbolj pomemben del proteze. Je vezni del med krnom in protezo. Inženir ortotike in protetike ga mora izdelati tako, da upošteva zahteve po udobnosti, trdnosti in primernem prenosu sil za upravljanje proteze, kar pa ni vedno preprosto. Zato v postopku izdelave protez inženirji izdelujejo testna ležišča, ki jih prilagajajo in ponovno izdelujejo, dokler ležišče ne ustreza opisanim zahtevam. Ta postopek je še posebej pomemben pri prvi obravnavi pacientov po amputaciji, ker se krn še oblikuje. Težava pa je, da je strošek za izdelavo proteze po takem postopku večji. Zato se trudimo poiskati takšne možnosti za izdelavo proteze, ki omogočajo strokovno, vendar cenovno primernejšo obravnavo pacienta. Namen naše študije je bil poskusno uporabiti tehnologijo izdelave ležišč iz plastenk za testna ležišča in začasne proteze, ugotoviti prednosti in pomanjkljivosti uporabe le-teh ter okvirno ceno zanje. Metode: Najprej smo zbrali plastenke različnih oblik in velikosti in iz njih poskusno oblikovali testna ležišča na mavčnih modelih različnih oblik in velikosti. Ko smo osvojili tehnologijo izdelave, smo v študijo vključili 15 preiskovancev (oseb po amputaciji zgornjega uda) in za njih izdelali testna ležišča iz plastenk. S poskusnim izdelovanjem ležišč iz plastenk in zapisovanjem postopka (opis dela, ocena porabljenega časa in stroška izdelave) smo ugotavljali prednosti in pomanjkljivosti pri izdelavi. Ravno tako smo zapisovali ugotovitve pri preskušanju teh ležišč pri pacientih in težave, do katerih je prišlo pri nadaljnji uporabi tega ležišča. Primerjali smo postopke ležidela in strošek izdelave testnega ležišča iz termoplastičnih materialov po sedaj uveljavljeni tehnologiji in ležišča iz plastenk. Iz opisov delovnih postopkov in zapisanih težav smo izoblikovali mnenje o prednostih in slabostih testnih ležišč iz plastenk. Poskusno smo izdelali in uporabili tudi testno protezo iz plastenk. Rezultati: Ugotovili smo, da so najprimernejše plastenke za izdelavo testnih ležišč tiste, v katere polnijo pijače z ogljikovim dioksidom in imajo ožji vrat, ki omogoča namestitev končnega nastavka. Glede na višino amputacije in velikost krna smo ugotovili, da je mogoče izdelati testno ležišče iz plastenk za krne po eksartikulaciji zapestja, za krajše transradialne krne in za otroke. Strošek za izdelavo testnega ležišča iz plastenk je znatno nižji od stroška za izdelavo ležišča iz termoplastičnega materiala. Testno protezo iz plastenk po transradialni amputaciji roke lahko izdelamo iz šestih 1,5-litrskih plastenk in je uporabna za 2 do 3 tedne trajajočo vadbo v delovni terapiji. Zaključek: Iz plastenk je mogoče izdelati testna ležišča in testne proteze za osebe po eksartikulaciji v zapestju, transradialni amputaciji in za otroke. S tem postopkom izdelave testnih ležišč in protez skrajšamo čas izdelave in zmanjšamo stroške za material. |
