| Popis: |
Članek opozarja na obrat v razumevanju političnosti gledališča in scenskih umetnosti ter ugotavlja, da se je v slovenskem prostoru v zadnjih dveh desetletjih (po letu 1998) izkazovanje političnosti z načinov predstavljanja premestilo na oblike zaznavanja. V ospredju ni več vprašanje, na kakšen način ustvarjalci predstavijo politično gesto na odru, temveč vprašanje o gledalčevi vlogi pri sooblikovanju uprizorjenega sveta. Pojem "politika zaznavanja" je opredeljen na osnovi ugotovitve Erike Fischer-Lichte, ki poudarja, da je gledanje ustvarjalno dejanje, in s pomočjo Hans-Thiesa Lehmanna, ki pri definiranju tega pojma izpostavlja pomen vidne povezave med zaznavanjem in proizvodnjo gledalčeve lastne izkušnje. Obrat k politikam zaznavanja je v članku osvetljen z vidika nagovora gledalcev v gledališču 20. stoletja in predstavljen v kontekstu slovenskega gledališča. Kot znanilka preusmeritve v oblike in politike zaznavanja je izpostavljena instalacija za enega gledalca Camillo memo 4.0: Kabinet spominov v režiji Emila Hrvatina (1998), v kateri je lokus gledališča premeščen v gledalčevo telo. Gledališče, ki stavi na politike zaznavanja, svojemu občinstvu ponuja prvovrstno estetsko, politično in etično izkušnjo, ob tem pa napotuje na odgovorno delovanje - ne le v okviru uprizorjenega sveta, temveč tudi v prostorih vsakdanjega življenja. Kot reprezentativen primer tovrstnega gledališča je analizirana uprizoritev 25.671 v režiji Oliverja Frljića in izvedbi Prešernovega gledališča Kranj (2013). |
