| Popis: |
Uvod: Bolniki z dobro urejeno sladkorno boleznijo so trikrat manj podvrženi razvoju parodontalne bolezni kot tisti s slabo urejenostjo glikemije. Tudi delež glikiranega hemoglobina A1c (HbA1c) je v povezavi z napredovalostjo parodontalne bolezni. Pri bolnikih s parodontalno boleznijo je raven C-reaktivnih proteinov višja kot pri zdravih osebah. Zato je pri bolnikih s kronično parodontalno in sladkorno boleznijo pomembna vzdrževalna faza parodontalnega zdravljenja. S tem dosežemo dobro presnovno urejenost sladkornih bolnikov, kar se lahko kaže z manjšimi vrednostmi HbA1c. Namen: te doktorske dizertacije je bil da z biomarkerji in parodontalnimi kliničnimi parametri ocenimo izboljšanje urejenosti glikemije ter sistemskih vnetij pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 in zdravih prebivalcih Kosova, po nekirurškem zdravljenju parodontalne bolezni ter ekstrakciji parodontalno prizadetih zob in ekstrakciji parodontalno prizadetih zob brez predhodnega nekirurškega zdravljenja parodontalne bolezni. Preiskovanci in metode: Petdeset oseb s sladkorno boleznijo tipa 2 in trideset oseb brez sladkorne bolezni je prejelo nekirurško parodontalno zdravljenje pred izruvanjem parodontalno prizadetih zob (testna skupina). Pri ostalih 50 in 30 preiskovancih v vsaki skupini (sladkorni in nesladkorni bolniki smo opravili zgolj ekstrakcijo parodontalno prizadetih zob (kontrolna skupina). Parodontalni klinični parametri: indeks plaka(IP), krvavitev na sondiranje (KNS), globina sondiranja(GS), nivo kiničnega prirastišča(NKI), so bili izmerjeni in zabeleženi na začetku raziskave in 3 mesece po ekstrakciji ter delež HbA1c in raven hs-CRP sta bila izmerjena v vzorcu periferne venske krvi, odvzete pred in tri mesece po ekstrakciji parodontalno prizadetih zob. Rezultati: prišlo je do statistično pomembnega zmanjšanja deleža HbA1c in hs-CRP v skupini sladkornih bolnikov, z večjim zmanjšanjem, ko je bilo pred ekstrakcijo opravljeno nekirurško zdravljenje parodontalne bolezni (p |
