| Popis: |
Participatory design, also known as “co-creation”, “co-design”, or “cooperative design” is a modern practice which brings customers into the heart of the design process. It uses techniques that are important to both initial discovery and all the following phases of a project. Those techniques encourage the end-users of a product, service, or experience to take part in co-designing solutions for themselves. Today’s organizations are struggling to reap the full value of human-centered design. The practice which design teams usually use is to limit the interactions with customers to the first few research stages and the last evaluation stage. All remaining phases are left to the internal design team. Organizations today agree that this is not a good practice. By this approach, they tend to miss some important ideas users could give them. Those ideas often end up being the most valuable customer-centered solutions. When seeking new insights about a product's user experience, it is very important to understand how users would solve a challenge they face directly. This gives the design team valuable information, telling them which aspects of the project need the most attention. The ideas that users give as feedback are valuable and can often take the whole project to the next level. The product can reach its fullest potential when organizations move past the challenge of designing for them and begin designing with them. That is when they find the outcomes are more innovative and customer-centered. [1] Within this work, I wanted to know in which ways participatory design can be implemented in our design process and how we can make sure to get the most out of it. In the early stages of my research, I discovered there are many different methodologies that all have their characteristics and possible implementations. In the first chapter of this thesis, I describe different project phases and their characteristics. In the remaining chapters, I break down some of the most well-known participatory design methodologies: - Crowdsourcing - The World Cafe - Brainstorming - Prototyping - Behavioral mapping - User interviews - The Five Whys I will provide a detailed description of all seven methodologies and list their pros and cons. I will also provide relevant case studies that will help us understand different implementations in the real case scenario. When describing each methodology, I will also explain in which project phase we most commonly use it. My thesis was written during my research work in LTFE. I was participating in the LiveRur project – Living Lab research concept in Rural Areas. Participativno načrtovanje (ang. participatory design) je moderen pristop k razvojnemu procesu, ki v osrčje kreiranja postavi končnega uporabnika. Pojem “načrtovanje” ne vključuje zgolj grafičnega oblikovanja, temveč tudi oblikovanje in snovanje delovanja izdelkov v celoti. Pomen tega širokega pojma se razlikuje tudi glede na stroko. Inženirji s pojmom “načrtovanje” pojasnjujejo delovanje produktov, medtem ko grafični oblikovalci s pojmom “načrtovanje” pojasnjujejo fizičen izgled določenega izdelka. V procesu participativnega načrtovanje se uporabljajo tehnike, ki prinašajo dodano vrednost vsem fazam projekta. Te tehnike spodbujajo uporabnika določenega produkta, storitve ali izkušnje k soustvarjanju (ang. co-creation) in iskanju optimalnih rešitev njihovega problema. Današnja podjetja in organizacije slabo izkoriščajo dodano vrednost, ki jo ponuja uporabniško usmerjeno (ang. user centered) načrtovanje produktov in storitev. Pogosto do interakcij s strankami in uporabniki prihaja zgolj v začetnih – raziskovalnih in trženjskih fazah in v zadnji fazi projekta – v fazi evalvacije. Ostale faze projekta so prepuščene zgolj notranji ekipi podjetja. Zato se dobre ideje in povratni odzivi uporabnikov pogosto izgubijo. Prav te izgubljene ideje ter odzivi imajo velik potencial, da se razvijejo v najbolj cenjene uporabniško usmerjene rešitve, ki bi lahko drastično izboljšale načrtovani produkt ali storitev. Izdelki in storitve običajno rešujejo nek vsakdanji problem. Ko je izdelek v fazi načrtovanja, se je potrebno poglobiti v uporabniško izkušnjo, ki jo bo imel uporabnik, ko bo izdelek uporabljal. Razumeti je potrebno, kako bi uporabnik rešil problem, s katerim se spopada. Ti podatki so ključni za razvojno ekipo, ki mora vedeti, katerim aspektom produkta bo potrebno nameniti (naj)več pozornosti. Ideje, ki jih podajo uporabniki, so pogosto uporabljene pri odkrivanju najboljše možne rešitve problema, ki ga načrtovani produkt oz. storitev rešuje. Produkt doseže svoj največji potencial, ko prenehamo načrtovati za naše uporabnike in pričnemo načrtovati z njimi. Takrat spoznamo da lahko samo na tak način odkrijemo najboljše uporabniško usmerjene rešitve [1]. Zanimalo me je, na kakšen način lahko participativno načrtovanje vključimo v razvojni proces in kako ga najbolje izkoristiti. V zgodnjih fazah svoje raziskave sem ugotovila, da obstaja ogromno različnih metodologij vsaka s svojimi lastnostmi in različnimi možnostmi implementacije. Da bi lahko organizacije najbolj učinkovito vpeljale participativno načrtovanje v svoj ustvarjalni proces, morajo vodje projektov dobro poznati projektne faze ter njihove lastnosti. Projektne faze si vedno sledijo v enakem zaporedju. Projekti so si lahko zelo različni. Z dobrim poznavanjem projektnih faz bodo vodje projektov znali bolj natančno določiti katere projektne faze bodo za projekt ključne in koliko časa bodo le-te vzele. Ko vodja projekta pozna fazo v kateri se trenutno nahaja njegov projekt, mu to omogoča, da lahko jasno določi ustrezne metodologije participativnega načrtovanja in s tem nadgradi ustvarjalni proces ter izboljša možnosti za uspeh organizacije. V prvem poglavju bom podrobneje opisala pet razvojnih faz projektov, saj se mi zdijo ključne za razumevanje ustvarjalnega procesa. Metodologije participativnega načrtovanja se lahko v projekt vpleje iz večih razlogov. Najpogostejši razlog je reševanje manjših problemov. Ti lahko nastanejo v vseh projektnih fazah in so pogosto nepričakovani. Določene metodologije nam lahko pomagajo probleme rešiti na zelo učinkovit način. Nekateri problemi so zelo uporabniško usmerjeni (ang. user-centered). V teh primerih je participativno načrtovanje edini pravi in smiselen način dolgotrajnega odpravljanja nastalih problemov. Participativno načrtovanje lahko vpeljemo tudi, ko potrebujemo nove ideje ali ko si želimo razmišljati “izven okvirjev”. Sveže ideje so lahko v pomoč v zgodnjih projektnih fazah, ko izdelek še ni definiran. Prav tako so ideje uporabne pri zasnovi izdelka/storitve in pri nadaljnih izboljšavah. Metodologije participativnega načrtovanja nam lahko pomagajo tudi pri testiranju fizičnih produktov/storitev. Boljše poznavanje lastnosti posameznih metodologij omogoča učinkovito implementacijo in natančno izvedbo vseh korakov, ki so potrebni za vpeljavo uporabnikov v ustvarjalni proces. V drugem poglavju bom razdelala nekaj najbolj znanih metodologij participativnega ustvarjanja: - množično izvajanje (ang. crowdsourcing), - svetovna kavarna (ang. world cafe), - možganska nevihta (ang. brainstorming), - prototipiranje (ang. prototyping), - behavioristično gibanje (ang. behavioral mapping), - intervju (ang. interview), - petkrat zakaj (ang. five whys). Podrobno bom opisala vseh sedem metodologij ter naštela njihove prednosti in slabosti. Prav tako bom pripravila resnične primere implementacij vsake od naštetih metodologij, da bomo lažje razumeli njihovo uporabo v realnem svetu. Za vsako metodologijo bom omenila tudi, v kateri projektni fazi se le-ta najbolj pogosto uporablja. Za boljše razumevanje metodologij sem naredila tudi spletno stran, ki projektni vodji pomaga izbrati metodologijo primerno za njegov projekt. Spletna stran deluje kot interaktivni vprašalnik. Vodja projektov mora odgovoriti na nekaj kratkih vprašanj. Možni odgovori so že vnaprej določeni. V primeru, da se projektni vodja zmoti, se lahko vrne na prejšnje vprašanje. Ko uspešno odgovori na vsa vprašanja, se na dnu spletne strani izpiše ime ustrezne metodologije in kratek opis le-te. Spletno stran sem sprogramirala s pomočjo vue.js. Gre za ogrodje (ang. framework) programskega jezika Javascript. Vue.js omogoča razširitev funkcionalnosti programskega jezika HTML. Zelo pogosto se uporablja za izdelavo uporabniških vmesnikov, saj uporabniku nudi ogromno fleksibilnosti. V tretjem poglavju te diplomske naloge bom podrobneje opisala spletno stran, ki sem jo izdelala. Opisala bom kako deluje algoritem, ki vodjo projekta pripelje do ustreznega odgovora. Opisala bom tudi na kakšen način lahko pridemo do vseh možnih odgovorov in katera orodja sem uporabila pri izdelavi spletne strani. Moja diplomska naloga je nastala v okviru raziskovalnega dela, ki sem ga opravljala pri projektu LiveRur – Living Lab Research Concept in Rural Areas. |
