Arhitekturna in urbanistična preobrazba Beograda v dolgem 19. stoletju
| Autor: | Gradišnik, Jernej |
|---|---|
| Přispěvatelé: | Stergar, Rok |
| Jazyk: | slovinština |
| Rok vydání: | 2022 |
| Předmět: |
bolonjska magistrska dela
architecture 19th century thesis Srbija urbanizem urbanism Serbia Southeast Europe arhitektura 19. stoletje Jugovzhodna Evropa |
| Popis: | Uspeh druge srbske vstaje leta 1815 je področju beograjskega pašaluka prinesel delno avtonomijo pod knezom Milošem Obrenović. Slednji je postopoma z diplomatskimi uspehi krepil avtonomijo svoje kneževine. Popolno avtonomijo je srbska kneževina pridobila leta 1830 s sultanovim hatišerifom. V tem obdobju se je v Beogradu ponovno razmahnila gradbena dejavnosti. Prišlo je do prve urbanistične regulacije dela mesta po evropskih vplivih. Zaradi prisotnosti osmanske garnizije in muslimanskega prebivalstva v mestu se je knez Miloš odločil, da bo »srbski« Beograd oblikoval južno od starega mestnega središča, na bregovih reke Save. Zasnova novega naselja je bila zaupana slovaškemu inženirju Francu Janku, ki je naselje oblikoval po sočasnih evropskih zgledih. Urbanistično oblikovanje je ponovno prišlo v ospredje po umiku osmanskih čet s področja kneževine leta 1867. Že pred tem se je iz mesta umaknilo osmansko prebivalstvo. Najpomembnejši urbanistični načrt je zasnoval Emilijan Josimović. Njegovemu načrtu je razvoj mesta sledil vse do konca stoletja. Dopolnjen je bil zgolj nekajkrat na podlagi posameznih potreb mestne infrastrukture. V arhitekturnem razvoju v začetku sledimo idejam povezave lokalne osmanske tradicije z idejami evropskih arhitekturnih form. Slednje se ni uveljavilo in že kmalu je osmanska tradicija izginila. Sprva je te ideje nadomestila mešanica neorenesanse in klasicizma, ki je prišla na področje kneževine s tujimi arhitekti. V cerkveni arhitekturi se je v tem času uveljavil neobaročni slog, ki je bil pod vplivi srbske diaspore na področju habsburškega cesarstva. Slednji ni vztrajal dolgo. V drugi polovici stoletja je prevladal neobizantinski slog. Ob koncu stoletja so se ponovno pričeli pojavljati vplivi sočasnega arhitekturnega razvoja v Evropi, predvsem na področju Savamale. The success of the first Serbian uprising brought semi autonomy to the pashalik of Belgrade under prince Miloš Obrenović. His continued diplomatic successes boosted Serbian autonomy. Full autonomy for the Serbian principality was achieved in 1830 with the sultan’s hatt-i sharif. It is during this period that building activity picked up in Belgrade along with the first urban regulations of the city based on European influences. With the presence of the Ottoman garrison and Muslim inhabitants in the city, prince Miloš decided to establish the “Serbian” Belgrade, south of city limits on the slopes of Sava. Design of the new settlement was influenced by European urbanism and the urban plan was designed by a Slovak engineer Frantz Janke. Further urban planning followed the retreat of the Ottoman garrison in 1867 and the evacuation of the Muslim inhabitants prior to that. The most influential urban plan in the second half of the century was made by Emilijan Josimović. His plan was revised according to the need of city infrastructure. In early architecture, we see some attempts at blending the local Ottoman traditions with emerging European influences. These didn't last for long and were swiftly replaced with a blend of neo renaissance and classicist expressions, which were brought into the city by foreign architects. Regarding church architecture, the dominant style in the first half of the century was neo baroque, which was used under the influence of Serbian diaspora in the Habsburg empire. The second half of the century witnesses the rise of neo byzantine style, which becomes the dominant style in the city's architecture. At the end of the century, foreign influences in architecture become more dominant once again and expressed in the Savamala district. |
| Databáze: | OpenAIRE |
| Externí odkaz: |
|