| Popis: |
V doktorski disertaciji z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija (podnaslov 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije) predstavlja izhodišče teza, da ima sociološka disciplina 'problem z identiteto', kar se v veliki meri pripisuje 'fragmentaciji discipline na teoretičnem nivoju'. Glede na to je cilj te naloge v preučitvi pogojev in možnosti postmodernistične sociologije, da preseže teoretično razdrobljenost in dihotomije 'uradne' sociologije. Žal pa niti pojem sociologije niti pojem postmodernizma (ali postmoderne), na katerega se naslanja poimenovanje 'postmodernistična sociologija' nista enoznačno, natančno in konsenzualno opredeljena, spričo česar je bil potreben zaris (sedanjega) stanja v okviru sociološkega in v okviru postmodernističnega diskurza, kjer so se izkristalizirala najbolj problematična vprašanja. Predvsem v okviru relativno mladega postmodernističnega diskurza, je bilo vloženega kar nekaj truda v konsistentno, koherentno in smiselno predstavitev postmoderne, postmodernizma, postmodernistične paradigme mišljenja in postmodernistične sociologije. V zarisu postmodernističnega diskurza je postmoderna predstavljena kot tisti najširši pojem, s katerim je mogoče poimenovati sodobno družbo. V delu polja postmoderne je mogoče govoriti o postmodernizmu v smislu kulturnih in intelektualnih trendov oz. premikov. Znotraj postmodernizma pa je mogoče govoriti o postmodernizmu kot 'intelektualnem fenomenu', ki na določen način podaja in zaobjema epistemološke, ontološke in metodološke predpostavke (izhodišča) postmodernizma. Na tem 'fenomenu' sloni tudi zaris postmodernistične sociologije, tj. na epistemoloških, ontoloških in metodoloških predpostavkah podanih, v okviru postmodernizma. V pogledu 'ocene pogojev in možnosti' postmodernistične sociologije glede na 'uradno' sociološko disciplinarno matrico je bila postmodernistična sociologija soočena s tematikami, kot so: proces deideologizacije, reinterpretacija 'zgodovinskega spomina' sociološke discipline, 'jedro' sociologije na način štirih konstitutivnih vprašanj sociologije (vprašanje družbenega reda, vprašanje odnosa med posameznikom in družbo, vprašanje družbenega razvoja in vprašanje epistemološkega modela sociologije) in proces 'pluralistične konvergence na ravni teorij'. V okviru slednjega je bila postmodernistična sociologija soočena s sociološkimi teorijami, kot so: simbolični interakcionizem, etnometodologija, funkcionalizem in marksizem. Kot rezultat teh soočenj se je zdela upravičena ugotovitev, da je mogoče postmodernistično sociologijo videti kot fenomenološko orientirano sociologijo, ki do določene mere lahko prispeva h konsolidaciji sociološke discipline - v pogledu teoretične fragmentiranosti kot tudi v pogledu 'imidža' sociologije. Ob vprašanju umestitve postmodernistične sociologije v okvir sociološke discipline pa se je pokazalo, da moramo upoštevati širši okvir, tj. okvir, v katerem se je pojavil in razvil postmodernizem. Razvoj postmodernizma je bil koncipiran v skladu s Kuhnovim konceptom paradigme. Kot rezultat raziskave razvoja postmodernizma se je zdela možna ugotovitev, da je 'prejšnja', tj. moderna misel v veliki meri 'dekonstruirana' in 'deevalvrana' v okviru dveh polov epistemološkega prostora moderne, tj. moderne filozofije in pozitivistične moderne znanosti. V okviru te naloge se tako 'možnost' postmodernistične paradigme mišljenja kaže na treh nivojih: kot epistemologija, ontologija in metodologija človeka ob koncu 20. stoletja, kot specifični pogled na preteklost (moderno) ter kot Kuhnovski pogled na razvoj družbe ali znanosti. V pogledu vprašanja postmodernistične paradigme mišljenja in sociologije se v postmodernistični perspektivi podaja ocena, da sta moderna in 'uradna' sociologija deevalvriani v meri, kot sta vezani na moderno filozofijo in moderno znanost, tj. na misel moderne. V postmodernistični perspektivi se tako postmodernistična sociologija kaže kot možnost 'nove' sociologije, v okviru 'uradne' discipline pa kot ena od fenomenološko orientiranih sociologij ali celo kot sinteza le-teh. Na splošno pa je mogoče reči, da je narava te raziskave preozko zastavljena, da bi omogočala kaj več kot ugotovitev, da je vse, kar je povezano s postmodernizmom, še vedno zelo 'kontradiktorno' in 'nedoločljivo' – hkrati, in kljub temu, pa vredno premisleka, saj postmodernizem deluje tako, da 'znano' pokaže v novi luči in tako odpira vedno 'nova' vprašanja - tudi v okvirih sociologije. Prvi razlogi za pisanje doktorske naloge z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija s podnaslovom 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije' so bili v večji meri subjektivne narave. S prihodom na delovno mesto asistentke na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na Oddelku za sociologijo, sem se namreč soočila z zahtevo, ki velja na Univerzi, da poglobim in razširim fond (svojega) sociološkega znanja. |
