THE RELATIONSHIP OF EUROPEAN COURT OF JUSTICE AND EUROPEAN COURT OF HUMAN RIGHTS

Autor: Maučec, Avguštin
Přispěvatelé: Hojnik, Janja
Jazyk: slovinština
Rok vydání: 2012
Předmět:
Zdroj: Maribor
Popis: Evropska skupnost za premog in jeklo je bila ob svojem nastanku zasnovana kot gospodarska povezava. Države članice so del svoje suverenosti prenesle na skupno organizacijo v upanju, da bodo od tega dobile ugodne učinke za svoje gospodarstvo. Na začetku je to bilo področje industrije premoga in jekla, pozneje pa tudi številne druge panoge, predvsem v gospodarstvu. Takrat človekove pravice niso spadale med dejavnosti, za katera bi države članice prenesle svojo suverenost na Skupnost. Zaradi tega je Sodišče Evropskih skupnosti v začetku zavračalo obravnavanje zadev, ki so se nanašale na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pozneje pa je oralo ledino na tem področju z izvirno interpretacijo, ko je reklo, da so človekove pravice del skupne ustavne tradicije držav članic in da jih Sodišče Evropskih skupnosti mora upoštevati kot splošna pravna načela, kljub temu, da Pogodbe ne vsebujejo konkret-nih določil o tem. Danes je Evropska unija integracija, ki vse močneje prodira v vse pore našega življenja. S potekom časa dobiva tudi vse več oblik državne, oziroma naddržavne povezave. Zato se danes zdi nekako samoumevno, da pod svoje okrilje jemlje tudi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjemno neprimerno bi bilo, če bi bila Evropska unija edina skoraj državna povezava na območju stare celine, ki varo-vanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi podredila zunanjemu nadzoru Evropskega sodišča za človekove pravice. Odločilen korak je naredila z Lizbonsko pogodbo, kjer v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah enako prav-no veljavo kot Pogodbi ter da Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človeko-vih pravic in temeljnih svoboščin in da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, kot splošna pravna načela del primarnega prava Evropske unije. Na drugi strani so tudi članice Sveta Evrope sprejele protokol št. 14 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki poleg drugih spre-memb v 17. členu določa, da Evropska unija lahko pristopi h Konvenciji. Zdi se, da so največje pravne ovire za pristop Evropske unije h Konvenciji odpra-vljene. Nekaj odločitev o tem, kako se bo glasovalo, način zastopanja Unije v organih Konvencije in Sveta Evrope postajajo vedno bolj tehnična vprašanja, najtežji pravno teoretični odgovori so že na mizi. Zakaj torej Unija še ni polnopravna članica Evropske konvencije o varstvu člove-kovih pravic in temeljnih svoboščin? Moje trdno prepričanje je, da odgovor na to vprašanje presega domet pravne stroke. Odgovor na to vprašanje bomo morali pois-kati na področju mednarodne politike. Moj odgovor na zastavljeno vprašanje se gla-si: Za obe, tako za Evropsko unijo, kakor tudi za Svet Evrope, bo boljše, če Unija pristopi danes, kakor pa, da bi čakala na jutri. At its beginning the European Coal and Steel Community was conceived as an economic community. In the hopes of gaining advantageous effects on its economy, the Member States have transferred part of their sovereignty to a jointly organiza-tion. At the beginning, the field of the coal and steel industry was transferred, later many other fields - especially in the economy. At that time, human rights did not be-long among the fields, for which the Member States would have transferred their sovereignty to the Community. Because of this, in the beginning the European Court of Justice rejected cases dealing with issues of human rights and fundamental free-doms. Later it pioneered in this field with the original interpretation, that human rights are part of the common constitutional traditions of the Member States and that the Court should consider them as general principles of law, despite the fact that the Treaties do not contain specific provisions on this. Nowadays, the European Union presents a symbol for an integration, which in-creasingly penetrates into all aspects of our lives. With the passage of time the Un-ion is gaining several government and supranational forms. Therefore it seems al-most obvious that it takes the protection of human rights and fundamental freedoms under its wing. It would be extremely inappropriate, would the European Union not subordinate itself to the supervision of the protection of human rights and funda-mental freedoms to the European Court of Human Rights. A crucial step was made with the Treaty of Lisbon, which in Article 6 of the Trea-ty on European Union provides that the European Union's Charter of Fundamental Rights has the same legal value as the Treaties, furthermore that the Union accedes to the Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms and that the fundamental rights, as guaranteed by the European Convention for the Protection of Human rights and Fundamental Freedoms and as a result of the consti-tutional traditions common to the Member States, are general principles of primary law of the European Union. On the other hand, members of the Council of Europe have adopted Protocol No. 14 to the European Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, which in addition to other changes in Article 17 provides that the European Union may accede to the Convention. It seems that the biggest legal obstacles to the EU's accession to the Convention are resolved. Some decisions regarding voting, type of representation of the Union in the organs of the Convention and the Council of Europe are becoming more tech-nical questions, the most difficult legal theoretical answers are already on the table. The question is: Why is the Union still not a full member of the European Con-vention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms? My firm be-lief is that the answer to this question is beyond the scope of the legal profession. We need to search for the answer to this question in international politics. My an-swer to the question is as follows: For both, the European Union, as well as the Council of Europe, it would be better if the Union approaches today, than waits until tomorrow.
Databáze: OpenAIRE
Externí odkaz: