| Popis: |
The use of force in self-defence against non-state actors in the territory of another state not having effective control over activities of non-state actors is subject of numerous controversies. While the traditional approach limits the use of force in self-defence from Article 51 of the UN Charter to the inter-state relations, the ever-present threat of international terrorism triggered new trends in expanding the notion of self-defence to private armed attacks. In the past, countries justified their use of force against non-state actors on the territory of another state by attributing the attack to the host state. However, in the last few years, especially in the context of fight against ISIL in Syria, an unwilling or unable host state doctrine received an unprecedented attention. The authors of the paper present prevailing legal arguments for the use of force against non-state actors and assess whether a wider understanding of Article 51 of the UN Charter has emerged. Uporaba sile v samoobrambi zoper nedržavne akterje na ozemlju druge države, ki nima učinkovitega nadzora nad nedržavnim akterjem, je predmet številnih razprav. Tradicionalni pogled možnost uporabe sile v samoobrambi iz 51. člena Ustanovne listine Organizacije združenih narodov omejuje na razmerja med državami, grožnja mednarodnega terorizma pa deluje kot pospeševalec trendov širjenja te izjeme od prepovedi uporabe sile tudi zoper izključno zasebne vojaške napade. Države so svoje odzive na napade nedržavnih akterjev v preteklosti skušale utemeljevati s pripisljivostjo delovanja nedržavnih akterjev državi gostiteljici, v zadnjih letih pa se je, zlasti v okviru vojaškega posredovanja zoper ISIL v Siriji, pojavila doktrina nepripravljenosti ali nezmožnosti države "gostiteljice". Avtorici v članku orišeta prevladujoče pravne argumente za uporabo sile v samoobrambi zoper nedržavne akterje ter ocenita, ali je v tem kontekstu prišlo do spremembe tradicionalnega razumevanja pravice do samoobrambe v mednarodnem pravu. |
