| Popis: |
V raziskavi obravnavamo vpliv tesnosti stavbnega ovoja na koncentracijo delcev velikosti od 10 do 1000 nm, ki se v stavbo nekontrolirano infiltrirajo iz zunanjega zraka. Na osnovi gradbeno-tehničnih karakteristik smo izbrali dve stavbi, od katerih ima stavba 1 nižjo zrakotesnost ovoja (S1-NT), stavba 2 pa višjo zrakotesnost ovoja (S2-VT). V vsaki stavbi smo v izbranem testnem prostoru kontinuirno merili številčne koncentracije delcev po en teden v neogrevalni in ogrevalni sezoni. V zunanjem zraku je glavni vir delcev v neogrevalni sezoni promet, v ogrevalni sezoni pa promet in kurišča. Ker sta nas v prostoru zanimali predvsem koncentracija različno velikih delcev zunanjega izvora in hitrost njihove infiltracije, smo notranje izvore delcev zmanjšali na minimum (v prostor je vstopala ena oseba le v času odpiranja in zapiranja okna). Pri vseh enotedenskih meritvah v prostoru smo uporabili enoten način odpiranja in zapiranja okna. Pri vrednotenju podatkov smo se osredotočili na obdobja, ko je bilo okno zaprto, in za ta obdobja izračunali številčne koncentracije delcev (CN je število delcev v cm–3) štirih frakcij (premer v nm: 500). Dodatno smo v prostoru spremljali še koncentracijo radona (CRn) in ogljikovega dioksida (CCO2), ki sta kazalnika učinkovitosti prezračevanja, ter temperaturo (Tin). V neposredni bližini testnega prostora smo v zunanjem zraku sočasno spremljali temperaturo (Tout), tlak (p), hitrost vetra (v), padavine (P) in CRn. Po metodi s sledilnim plinom CO2 smo izračunali zrakotesnost obeh testnih prostorov. Potrdili smo, da ima stavba 1 manj zrakotesen stavbni ovoj (Ninf = 0,40 h–1) kot stavba 2 (Ninf = 0,23 h–1). V obdobjih, ko je bilo okno zaprto, so povprečne številčne koncentracije delcev naslednje: (i) v S1-NT v neogrevalni sezoni CN 500 = 6 cm–3 in v ogrevalni sezoni CN 500 = 11 cm–3 (ii) v S2-VT v neogrevalni sezoni CN 500 = 5 cm–3 in v ogrevalni sezoni CN 500 = 13 cm–3. V stavbi 1 so koncentracije delcev v ogrevalni sezoni višje kot v neogrevalni sezoni le pri določenih frakcijah, medtem ko so v stavbi 2 v ogrevalni sezoni znatno višje kot v neogrevalni v vseh frakcijah. Iz navedenih rezultatov razberemo tudi, da so v ogrevalni sezoni koncentracije delcev višje v stavbi 2 kot v stavbi 1, kar kaže na dobro infiltracijo delcev tudi skozi bolj zrakotesen ovoj, ki ga ima stavba 2. Izračunali smo hitrost infiltracije in ugotovili, da koncentracija delcev 500) for these periods. In addition, radon (CRn) and carbon dioxide (CCO2) concentrations, which are indicators of ventilation efficiency, and temperature (Tin) were monitored in the room. In the immediate vicinity of the test room, temperature (Tout), pressure (p), wind speed (v), precipitation (P) and CRn were monitored simultaneously in the ambient air. The airtightness of the two test rooms was calculated using the CO2 tracer gas method. We confirmed that Building 1 has a less airtight building envelope (Ninf = 0.40 h–1) than Building 2 (Ninf = 0.23 h–1). During periods when the window was closed, the average particle number concentrations are as follows: (i) in S1-NT in the non-heating season CN 500 = 6 cm–3 and in the heating season CN 500 = 11 cm–3 (ii) in S2-VT in the non-heating season CN 500 = 5 cm–3 and in the heating season CN 500 = 13 cm–3. In Building 1, the particle number concentrations in the heating season are higher than in the non-heating season only for specific fractions, while in Building 2 they are significantly higher in the heating season than in the non-heating season for all fractions. The above results also show us that in the heating season, the particle concentrations are higher in Building 2 than in Building 1, indicating that the particles are well infiltrated also through the more airtight envelope of Building 2. We calculated the infiltration rate and found that the concentration of particles |
